Fuzija ledvenih vretenc je kirurška tehnika, ki omogoča združevanje kosti v ledvenem predelu hrbtenice, da se stabilizira in zmanjša bolečina ali deformacija.
Kaj je artrodeza ledvenih vretenc?
Artrodeza ledvenih vretenc omogoča poenotenje kosti ledvene hrbtenice z ali brez vstavitve kovinskih (jekla ali titana) in nekovinskih vsadkov (vijaki, kljuke, palice, plošče). Ker je kostna združenost trdna, potrebuje kostni vsadek, ki go lahko vzamemo z grebena aliaksa, golenice ali z drugega dela samega pacienta ali od darovalca ali je sintetičnega izvora.
Kateri bolniki lahko opravijo artrodezo ledvenih vretenc?
Zlivanje ledvenih vretenc je indicirano v primerih nestabilnosti hrbtenice, degeneracije medvretenčnih diskov ali zlomov.
Zakaj je potrebna hospitalizacija?
Sprednji pristop se izvaja z zarezo v levem delu trebuha ali, alternativno, na sredini trebuha. Zadnji pristop se izvaja z zarezo na osrednjem delu hrbta. Operacija se izvaja pod splošno anestezijo z operacijo na pacientovem hrbtu. Gre za dolgotrajno operacijo, ki zahteva, da pacient ostane v bolnišnici 2 do 5 dni.
Katere so prednosti artrodeze ledvenih vretenc?
Prednji pristop ima to prednost, da ne vpliva niti na zadnje mišice niti na živce. Poleg tega se zdi, da zagotavlja boljše rezultate. Posteriorni pristop je bil uspešen v 60-70% primerov. Najboljši rezultati so dobljeni ob jasni nestabilnosti zaradi zloma ali spondilolisteze.
Ali je zlitje ledvenih vretenc boleče in / ali nevarno?
Izkušnje kirurga in specializacija lokacij, na katerih se izvaja artrodeza ledvene hrbtenice, so ključnega pomena za uspeh posega. Glavno tveganje je, da se cepič morda ne zaceli ali pacient doživi dislokacijo (najpogosteje v odsotnosti vsadkov).
Poleg tega obstaja možnost poškodbe krvnih žil, usmerjenih proti nogam, črevesju ali ureterju, pri moških pa retrogradna ejakulacija (za posege v bližini vretenc L5 in S1). Druga možna tveganja vključujejo kile, poškodbe diafragme, ledvic, korenin živcev ali hrbtenjače, krvavitve in okužbe.
Nadaljnje ukrepanje
Postopek celjenja traja vsaj tri mesece, med katerimi bo morda potrebna podpora, na primer nošenje steznika. Medtem bo treba nadzorovati proces celjenja z radiografijo. Morda bo potreben tudi CT (računalniška tomografija) ali magnetna resonanca (MRI). Fizično aktivnost je treba nadaljevati postopoma in šele tri mesece po operaciji lahko začnemo razmišljati o morebitnem rehabilitacijskem posegu.
Standardi priprave
Ob sprejemu v bolnišnico pred posegom mora bolnik prinesti rezultate vseh testov, opravljenih pred posegom, in upoštevati navodila zdravnika glede hrane in zdravil, ki jih redno uporablja.
